Sveti Homobonus, trgovec in čudodelnik

»Nomen est omen« je pregovor, ki za našega svetnika Homobonusa prav gotovo velja. Oče, ki mu je izbral to malce nenavadno ime, je v svoji pobožnosti želel, da bi bil njegov sin poln dobrih del, kar mu je, tudi po zaslugi domače vzgoje, popolnoma uspelo. Šol ni obiskoval, se je pa doma naučil branja, pisanja, računanja in še nekaterih drugih veščin, predvsem pa je ob svojih starših lahko občudoval, da je tudi trgovski poklic lahko lepo in plemenito poslanstvo, če ne izvira iz pohlepa po dobičku. In tega pri Homobonusu gotovo ni bilo. Ne vemo, kdaj je po očetu prevzel trgovino, tudi ne, kakšne službe ali časti je imel, vemo pa, da so ga someščani spoštovali in cenili predvsem zaradi njegove pobožnosti in dobrodelnosti. Pri svojem poslovanju se je zadovoljil le z zmernim dobičkom, toliko da je lahko vzdrževal svojo družino, vse drugo pa je porabil za dobrodelne namene in dela krščansk...