Evangelij piše o velblodu, kako leze skozi šivankino uho, da bi prišel v nebesa. Si v resnici predstavljate ta nepozabni prizor? Verjetno le z veliko domišljije! Zakaj si potem domišljamo, da lahko razumemo nebesa?

Ob smrti stare mame, ko sem se prvič pobliže srečal s smrtjo, pa tudi z globoko žalostjo, sem spoznal, kako blizu so pravzaprav nebesa. Tista neskončnost mi je v trenutku dala vtis novega začetka. Tako kot ima svoj začetek tudi na videz neskončno morje, ko hkrati gledamo v njegovo prostranost in prav takrat pljuska ter nam hladi noge. Torej se prostranost kljub svoji »neskončnosti« nekje začne in, gledano iz naše perspektive, stojimo pravzaprav na robu nebes. Če pa neskončnost v resnici nima konca, smo z njo prežeti in nam je tisto, kar zremo, pravzaprav že podarjeno, smo del tega.



Na pogrebu so vsi moji dvomi o nebesih izginili ob spominu na dobroto i...