Ob državnem prazniku reformacije smo se Slovenci lahko spet čudili. Z določitvijo narodnih praznikov po osamosvojitvi smo imeli vtis, ki se utrjuje, da se s tem praznikom hoče proslavljati upor proti rimski Cerkvi in papežu, sicer bi bilo ime drugačno, npr. praznik slovenskega jezika ali izida prvih slovenskih knjig. Izstopajoče pa je dejstvo, da so se ob njem nekateri vladni ljudje tako vneli. Rečeno je bilo celo, da »reformacija v Sloveniji še ni dokončana«. Po skoraj petsto letih se vladna elita s čudno religiozno vnemo spušča v prizadevanja za globlje krščanstvo. Luter namreč ni hotel razkola v Cerkvi, temveč reforme v smislu poglobitve in odstranitve skozi stoletja nabranih preveč človeških prvin. Ta problematika je torej v jedru notranja krščanska zadeva. Kako, da si sedaj ob ljubosumno čuvani ločenosti Cerkve od države vlada prizadeva za reformacijo? Ali je ločenost mišljena samo za eno Cerkev, za druge pa ne?

Kristjani si sicer želimo, da bi se današnjih slovenskih...