Težko diha. Hropenje postaja vse glasnejše, vedno hitreje hlasta za zrakom, da bi ta lahko skozi njena pljuča vdrl v telo, v mišice, se razpredel po žilah, ji okrepil srce. Bori se, močno, a odhajanje se je v tej sobi že naselilo z vso težo in blagoslovom. Čutijo ga, ko pada nanje težko in brezizhodno. Teta odhaja. Ni v njihovi moči, da bi to spremenili.

Obnemijo ob njej. Ob tej bolečini. Obsedijo. Ji šepetajo vzpodbudne ljubeče besede. Nekaj stavkov. Jo božajo po obrazu, laseh, rokah. Po teh pridnih rokah, ki so v življenju naredile toliko dobrega. Vso popotnico drži v uvelih, z brazdami prepredenih dlaneh. Koliko vsega vidi v njih Bog. Koliko vidimo mi. Ne odpre oči, samo izraz na obrazu se ji deloma spremeni. Ko molijo tretjo desetko, se dihanje umiri, ni več tako trpeče, hlastno, zaletavo, kot da bi zdržema preskakovalo neznanske nevidne ovire. Celo pogled za trenutek zatava proti vratom. Proti vsem zbranim. Doslej so vedno molili skupaj z njo, kadar so prihajali na obi...