Pred umikom iz domovine leta 1945 (prim. V spomin in opomin) je istega dne dvakrat rektor semenišča, kasnejši ljubljanski nadškof Anton Vovk, danes svetniški kandidat, rotil petnajst predvidenih novomašnikov ljubljanske škofije, naj se zgledujejo kot diakoni po prvem mučencu diakonu Štefanu in naj ostanejo v domovini. Niso ga poslušali. Eden od njih pa ga je vprašal: »Kam boste šli pa Vi?« »K spovedi,« je odvrnil Vovk. Na ta sicer tragičen dan sta se izrazito pokazali dve temeljni prvini njegove svetosti: zvestoba do groba in spokornost.

S češčenjem svetnikov bogatimo najvišje češčenje Boga. Oznanjamo velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in bodo z njim poveličani. Zgled svetnikov nas po Kristusu pritegne k Očetu.

Slovesni praznik vseh svetnikov je priložnost, da se spominjamo tudi tistih pokojnih, ki so sveto živeli in umrli, a na zemlji ne bodo nikoli razglašeni za svetnike. Prvo berilo (Raz 7,2–4,9–14) pove, da jih je velika množica. Vsi...