»Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov«
(Raz 7,12).

Nikoli si nisem znala prav razložiti nebes. Skozi leta razvoja in duhovne rasti so se izmenjala različne podobe. Danes pa mi svojo »podobo« razodeva sv. Janez. V svojem globokem videnju srca zre množico zaznamovanih oz. izbranih. Ta nepregledna množica stoji pred Bogom iz obličja v obličje. Ta neposredna bližina in to zrenje ji omogoči popolno razlastitev. Vse gre zdaj Bogu, vsa hvala in slava, vsa molitev, vsa modrost in vse duševne sposobnosti, vsa čast, vsa oblast in vsa moč, vse zaupane mi sposobnosti, naloge in službe. Vse, prav vse se vrača k njemu, od katerega tudi vse prihaja.

Pretrese me to razmišljanje in okušanje tega zrenja. Zavem se, kako zelo si še lastim to ali ono, zdaj sposobnosti, zdaj določeno duhovno izkustvo, pa spet uspeh ali zaupano mi nalogo ali službo. Včasih se zalotim prav v nekem lažnem prepričanju, da je to ali ono samo moje, ed...