Sveti Malahija, nadškof, odposlanec

Malahija se je po smrti dobrih in pobožnih staršev zatekel k puščavniku Eimarju, ki ga je vzgajal in ga navduševal za duhovniški poklic. Petindvajset let je imel, ko ga je nadškof Cellah posvetil v duhovnika in ga nato pošiljal v razne kraje škofije, da bi oznanjal božjo besedo in iztrebil slabe navade, ki jih je bilo v tistem času veliko. Dežela je bila namreč v popolnem neredu, ki so ga povzročili roparski vpadi Normanov in državljanska vojna. Samostani, nekoč najmočnejši steber irske Cerkve, so bili porušeni, prenehale so delovati samostanske šole, dežela je bila poleg materialne revščine pahnjena tudi v duhovno bedo. Škofije so bile šele v nastajanju, slabo izobraženi in nedisciplinirani duhovniki pa niso bili kos svojim nalogam. Tudi Malahija se je sprva čutil premalo usposobljenega za reševanje premnogih težav, zato se je odpravil v Lismore k škofu Malhusu, ki je slovel po svoji...