Prizadevanje za vrnitev dobrega imena medvojnim žrtvam partizanskega nasilja



V povojnih letih je bila v številnih šolah navada, da so profesorji ob prihodu v razred pozvali tiste učence, ki so v vojni izgubili starše, naj vstanejo. To je bila poteza, ki je želela sirote, ki so zaradi vojne ostali brez očeta ali matere ali celo obeh, povzdigniti v očeh sošolcev. Na ta poziv je vstajal tudi Ciril. Zakaj tudi ne bi? Očeta so mu ubili sredi vojnega časa, oktobra 1943, le poldrugi mesec po njegovem rojstvu. »Sedi, ti nisi sirota!« je bil vedno znova deležen ostrega ukora in še dodatnih šikaniranj, ki so ga zaznamovala za vse življenje. Ne, v očeh učiteljev, sošolcev, oblastnikov, celotne družbe ne takrat ne desetletja pozneje ni mogel in smel veljati za siroto, in sicer iz čisto »preprostega« razloga: njegovega očeta so ubili partizani, kar je bilo samo po sebi zadosten razlog, da je veljal za izdaja...