Njeni kristalni kozarci

Lahkega življenja res ni imela, imela pa je dragoceno lastnost, da je jemala iz božjih rok vse, kar je prišlo in govorila: »Bog že ve, zakaj je to dobro.«
Morda je bila v mladosti drugačna, pa jo je življenje obrusilo in naučilo vdanosti. Vdanost je res potrebovala, saj ji svet ni prizanašal in je spoznala mnogo bolečin in strahu in samote. Zanjo prav gotovo velja tista domislica, da je življenje nekaj, kar se ti zgodi, medtem ko načrtuješ nekaj popolnoma drugega.
»Ja, z božjo pomočjo človek vse prestane. In smejala sem se, veš. Smeh je več kot pol zdravja, smeh zdravi ranjeno srce!«

Ja, ranjeno srce, imela ga je. Najprej zgodovina, potem nesrečna ljubezen in nezvesti človek in nazadnje otroci. Veliko sreče ji ljudje niso prinesli, pa veliko ljubezni tudi ne. Odkar jo poznam, je sama skrbela za vse – za preživetje in dom in otroke in tudi in za majhne želje, ki izpolnjene grejejo srce in mehčajo trdoto usode. Ja, tudi rože si...