Nenehno ta dih večnosti,
ki použiva sedanjost!
Zmeraj manj me je tukaj,
zmeraj manj sem potreba,
zmeraj manj sem želja in strast,
zmeraj manj sem snov,
zmeraj manj potrebujem obleko in hrano,
zmeraj manj čutim prostor in čas,
zmeraj manj čakam vračilo za ljubezen
in zmeraj več je potuhnjene bolečine,
ki kaplja v zemljo
in odnaša minljivo po koščkih s seboj.
Po bolečini in bolezni
se ne vračam na stari dom;
odhajam po drobcih in trenutkih,
po minevanju in izgubljanju,
po prepuščanju mesta drugim,
po slovesih mojih bližnjih,
po metanju upanja tja čez,
po prehajanju v notranjost,
po samoti in molku.
Odhajam kakor noč v zarjo,
kakor zaljubljenost v ljubezen,
kakor molitev v čudež,
kakor zrno v kal in bil,
kakor cvet v zreli sad…
Vse bolj domače odhajam,
in kar je še ostalo,
se mi zdi vse manj moje, kajti
vse bolj čutim domotožje po prihodnosti,
vse bolj me objema di...