»Rabuní, da bi spregledal!« (Mr 10,51).

Kadarkoli prebiram zgodbo o slepem Bartimaju, umolknem. Bartimajeva vera me vedno znova predrami, vedno znova trka na vrata mojega srca, da se zazrem vase in se vprašam: »Kaj pa jaz? Kakšna je moja slepota? Mar tudi jaz »vidim« samo toliko, kolikor so dolge moje roke? In kolikšna je moja vera?«
Priznati moram, da sem marsikdaj res podoben slepemu Bartimaju – slep »sedim ob poti življenja in prosim miloščino«. Zadovoljim se s tem, da ljudje o meni dobro mislijo, da imam košček vsakdanjega kruha in primerno obleko, da sem kolikor toliko zdrav … Ne vidim pa bistva.

Kako močno me nagovarja Bartimajevo hrepenenje po drugačnem življenju! Kako močno si je ta slepec želel, da bi spregledal, da bi lahko živel neodvisno od drugih! Ko je slišal, da gre mimo Jezus, o katerem so mu gotovo mnogi, ki so Jezusa srečevali in ga poznali, večkrat pripovedovali, je začel na ves glas vpiti in kričati: »Jezus, Davidov sin, usmili s...