Pred sedmimi desetletji je jezuit Stanko Poderžaj, ki je v letih od 1929 do 1976 deloval v Indiji, v listu Bengalski misijonar opisal razburljivo dogodivšino iz svojega misijonskega življenja.

»Na kupu se je sončila kača. Dolga, debela. Bo pač navadna vodna kača. Nepoklicanka! Poberem trd predmet in ga zalučam. Kača se zdrzne, slabo sem streljal. Vržem drugič. Kar postrgal sem ji hrbet in glavo. Pretkanka dvigne glavo in vrat. Razgleda se na vse strani, odkod napad – in že bliskoma švigne proti meni: nezmotljiv znak, da je – kobra. Skočim tudi jaz, pa hajdi v beg. Še ozreti se nisem imel časa. Hitro skočim za skladovnico opeke in zdrvim proč. Če bi bilo na ravnem, brez oglov, bi me bila takoj ujela. Tako pa sem jo ukanil in ušel brez ujeda. Kobre pa gotovo ne bom več dražil.«