»Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: 'Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.'« (Mr 10,35)

Učenca sta želela sedeti v Jezusovi slavi, eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici. Ko sta izrekla prošnjo, sta gotovo mislila iskreno, morda s kančkom napuha, ali pa tudi ne. Jezus jima je sicer povedal, da ne vesta, kaj prosita, a mu nista verjela. Bila sta zaverovana v svoj prav, ki ju je slepil. Se je kdo prepoznal v današnjem evangeliju? Se je komu začel odvijati film osebnega življenja? Meni se je. Popeljal me je v trenutek, ko je bilo izrečeno, da je zame slabo, če se mi izpolni preveč želja. Ojoj, kakšna jeza me je zagrabila! Prvo leto zakona, ko možje nosijo svoje žene po rokah (in moj ni bil izjema), je ob neki priložnosti rekel najin duhovni oče možu: »Veš, ni dobro, da jo tako razvajaš. Bolj ji škoduješ kot koristiš.« Mož se je nasmehnil in takoj razumel, jaz pa sem do onemoglosti komentirala to nemogočo izjavo. V t...