Od kod papežu Inocencu III. genialnost, da je prepoznal v neznatnem mladeniču iz Assisija močno osebnost, ki bi utegnila prenoviti njegovo Cerkev? To je bil vendarle krščanski poglavar, ki se je lotil četrte križarske vojne in ki mu posvetna oblast ni bila tuja! To je bil cerkveni voditelj, ki je obsojal heretične katare, ki so zahtevali ubožno Cerkev, sedaj pa potrjuje pravilo življenja asiškemu ubožcu! To je bil veliki vpeljevalec reda v Cerkvi na IV. lateranskem cerkvenem zboru, sedaj pa posluša ter potrdi življenjski slog umbrijskega trubadurja!

Inocenc III. je vsekakor paradoksalna osebnost. Rad je imel lepe umetnosti in priznati moramo, tudi oblast. Toda hkrati so mu bile všeč čiste in lepe ideje, zato je ustanovil Oxfordsko univerzo. Ko stoji pred njim asiški ubožec, pa se navduši tudi nad visoko evangeljsko lepoto etičnega življenja.

Ljudsko izročilo si je pomagalo z legendo. Papež naj bi namreč v sanjah videl svojo rimsko cerkev v Lateranu, kako se podira,...