Pred vstopom v redovno skupnost nisem nikoli bolj resno razmišljala o tem, da bi lahko bila moja zvestoba kdaj v nevarnosti. Kasneje pa sem ob različnih srečanjih in pogovorih zaznala, da je to resnična vrednota, ki jo je potrebno dobro varovati in negovati. Kako?

Najprej si moram Gospodov klic in njegovo izvolitev tako močno vtisniti v spomin, da ne bo nikoli nehal odzvanjati. Preprosto bi to lahko opisala tudi z živo vero, da sem resnično izvoljena in poklicana. To me hkrati vabi, da ohranjam prvotno globino odnosa z Gospodom, ki me je poklical.

Potem se mi zdi pomembno, da se resnično poslovim od dosedanjega in vstopim v novo. Govorim o slovesu od doma, domače družine, očeta in mame, od bratov in sester. Bolj kot fizični odhod od doma je pomembno čustveno slovo, kar pomeni, da ovrednotim dosedanje življenje, svojo vpetost vanj, odnose, ki so me zaznamovali, ter ozračje znotraj teh odnosov. Ko vse to ovrednotim, lahko ohranim le tisto, kar želim, ter pustim zada...