Za Slovenca, vajenega majhnih krajev in kratkih razdalj ter raznolike pokrajine, je spremljanje pokrajine na taki poti nenavadno doživetje. Ure in dneve z vlaka gledaš skozi okno, pred očmi ti beži tajga, ko si kilometre podajajo breze, bori in smreke. Na vsako uro vidiš kako leseno hiško, na vsakih nekaj ur manjše naselje, drugače pa kot začaran strmiš v nepredirno zaveso gozda, ne da bi mogel slutiti, kje se ta konča. To, kot je napisal Čehov, vedo samo ptice selivke. Po nekaj dneh take vožnje, ko bi v tem času prekrižaril Evropo že podolgem in počez, ti šele postane jasno, kako neizmerno velika je Sibirija. Novinar George Kennan je konec 19. stoletja uporabil tole primerjavo: »Celotne ZDA lahko položimo v Sibirijo, ne da bi se kje dotikale meje te prostrane dežele. Potem lahko /.../ kot »puzzle« zraven zložimo še vse evropske države z izjemo Rusije, pa še bo ostalo za 300,000 km² praznega prostora /.../, toliko kot meri c...