»Tega ne prenesem več! Moje sošolke se lahko same odločajo, jaz pa moram vedno ubogati! Komaj čakam, da bom polnoletna, potem mi nihče več ne bo mogel nič!« je norela Lea.
»Dokler boš živela tu, se boš morala dogovarjati, in dokler ne bova z očetom presodila, da si dovolj odrasla, boš morala tudi ubogati,« je bila mama neizprosna.
»Sicer pa tudi mama še vedno uboga svoje starše,« je oče dodal tolažeče, Lea pa je zaprhala: »Ja, vem, pri nas nihče ne zna biti samostojen in sam prevzeti odgovornosti. Ti vedno sprašuješ starše, da potem nisi sama kriva, če je kaj narobe,« je pičila mamo.
»Ne, jaz vedno sprašujem starše za mnenje, ker sem ugotovila, da imajo skoraj vedno prav, so bolj izkušeni in več vedo o življenju in zdaj imajo tudi čas, da premišljujejo in mi potem svetujejo,« je rekla mama.
»Uf, ti ne boš nikoli odrasla!« jo je spet hotela prizadeti deklica.
»Samo tista mladostna trma, da bom vse po svoje in sama, me je pa minila. Zdaj vem, da modri vprašajo za...