Polni barv neba in zemlje padajo listi,
veter jih odnaša med utrujene trave
in drobni grmi jih lovijo za mrzli večer.
Življenje mineva tako počasi,
da ostaja v spremenjenih barvah lepo
in se zdi, da še zmeraj polno živi:
z ramo ob rami v duetu bitja srca.
A ostajajo le veje, gole veje,
ki z mojimi iztegnjenimi rokami molijo
molitev odpovedi in poslavljanja.
Tako vstopam v jesen kot ptica,
ki išče smer, v katero bi odletela,
vstopam vanjo z občutkom negotovosti,
kot da sem nekaj pustil za sabo,
kot da se ne morem vrniti v igro in smeh,
kot da sem ostal brez sanj in poletnih dni.
Gospod, ne prosim te za vrnitev pomladi,
ne za toploto in svobodo poletja
in tudi ne za pobeg v zimo;
ne prosim te za varstvo pred staranjem,
pred gubami in izpadanjem las
in tudi ne pred upogibanjem k tlom.
Prosim te le,
da bi zmogel ohranjati mir,
da bi zmogel odvreči liste brez solza