Kdo je zasejal teorijo o obstoju več resnic kakor tudi to, kdaj in kako se je to zgodilo, je znano, zato zgodbe na tem mestu ne gre ponavljati. Dobro pa se je vprašati, kaj je iz tega, sicer kilavega semena, zraslo. Očitno se je dobro prijelo: meja med tem, kar je dejansko res, in tem, kar nekdo občuti kot resnico, ki je že zaradi človekove narave pogosto nejasna, se je še bolj zabrisala. Prizadevanje, da takrat, ko se nam nekaj zdi, temeljito razmislimo, kaj je pravzaprav res, je postalo na videz odvečno.

Če je resnic več, je preverjanje tega, katera je prava, nepotrebno. To, za objektivnost poročanja pogubno pravilo se je razbohotilo tudi v medijih. Ob pozornejšem spremljanju novinarskih prispevkov ugotovimo, da njihovi avtorji dejanj politikov večinoma ne ocenjujejo glede na to,
kar objektivno pomenijo, temveč glede na to, kdo jih je naredil. Dejanja in odločitve ‘naših’ so dobre, učinkovite ali vsaj potrebne, početje ‘ne-naših’
pa slabo, nekoristno in škodlji...