Živa manjšina
Živa manjšina
Eden od očitkov Slovencem, ki ne živimo v matični državi, ampak na njenem jezikovnem robu, v sosednji Italiji, je tudi ta, da vedno tarnamo, stokamo in jočemo. To naj bi bila tudi glavna značilnost zamejca, človeka, kateremu se danes tudi išče novo ime, ko so državne meje ostale spomin ob vstopu domovine Slovenije v Evropsko unijo. Že to, da ne najde ustreznega izraza za Slovence, ki živimo v Italiji, pove veliko. Po pravici povedano: veliko smo naredili tudi sami s stalnim opozarjanjem na težave, medtem ko se je uspehe in dobre stvari prevečkrat zanemarjalo, ko se je govorilo o nas. V zamejstvu, imenujmo še vedno tako območje, na katerem živimo Slovenci v Italiji, pa smo kristjani dejansko manjšina v manjšini, tudi živa, a zares manjšina. To se najbolj vidi pri maloštevilni navzočnosti vernikov pri nedeljski maši v slovenskem jeziku, pri opuščanju verouka v šolah, ki ni obvezen učni predmet, ampak je izbirni!, pri vse bolj ohlapnem odnosu predvsem mladih do zakramentov, obvezne ned...