Maj je dolgo zrl v nebo. Videl je krasne oblake, ki so jadrali od enega konca obzorja do drugega. Pa letala, ki so puščala sledi. Ene so izginile takoj, druge so se razpršile v čudne meglice. Celo nekaj ptic je preletelo majhno »bučo«. Babica Marjetica je to nekaj časa opazovala, potem pa je le vprašala. »Kaj pa tako zavzeto opazuješ, Maj?« »Luknjo,« je sledil kratek in jasen odgovor. »Kakšno luknjo?« ni bilo jasno babici. »Ja ozonsko, vendar. Kaj nič ne poslušaš radia?« je bil resen fant. »Kaj pa so povedali o tej luknji?« se je namuznila babica. »Da je vsako leto večja. Očitno je ni nad nami. Sploh je ni videti,« je modroval Maj. »Maj, saj se vendar ne vidi s prostim očesom,« je razložila babica. »A tako. Kako pa je sploh nastala tako visoko v zraku?« »Nastala je zaradi kemičnih spojin, ki uničujejo ozon. V ozračje pa smo jih spustili ljudje.« »A tudi mi?« »Zdaj ne več, ker ne uporabljamo in ne kupujemo izdelkov, ki bi vsebovali te snovi...