V začetku avgusta sem imel možnost voditi skupino vedoželjnih Slovencev, ki so se pri Trudu prijavili za potovanje s čezsibirsko železnico. Za večino je bila življenjska želja videti Sibirijo, to mistično pokrajino, o kateri so toliko slišali in ki jo večino ljudi pozna po eni strani po političnem preganjanju in trpljenju, po drugi pa po brezkončnih širjavah neokrnjenih gozdov, širokih rekah in kristalno čistih jezerih. Skupaj nas je bilo samo osem, majhna skupinica, ki se je odlično ujela kljub različnim regionalnim, političnim in verskim okvirom, iz katerih smo izhajali. Čeprav se nas je večina spoznala šele na Brniku, se je zdelo, kakor da potujejo stari prijatelji. Hitro smo se zlili v enotno skupino, ki je v prijateljskem duhu potrpela redke nevšečnosti (brez katerih v Rusiji ne gre), večino časa pa skupaj uživala prelepe trenutke potovanja. In najlepše utrinke vam bom (v nekaj številkh) predstavil tu v Kažipotu.