Akademik Ivan Minatti, pesnik in prevajalec, sredi poti z devetim križem

Vedo ptice, kam jih nese perut, vedo trave, veje, drevesa – nemirno se zganejo, ko na večer sape zadišijo, vedo žita, čemu zorijo … »jaz pa ne vem, čemu«? 85-letnik Ivan Minatti je najbolj prepoznaven po pesniški zbirki Nekoga moraš imeti rad – te pesmi so radi brali ob izidu zbirke leta 1963 in jih radi beremo še danes.

Premišljevalec minevanja zase sluti eno samo gotovost: »komaj komaj slišno / že skozme / zemlja zvoni«. Smrt je vsenavzoč motiv Minattijeve poezije. Podoba je, da ga navzočnost smrti sredi vsega stvarstva spodbuja k ljubezni do življenja, neti vero in upanje v njegovo neminljivost. »Ko smrt zatisne oči, / življenje ne konča se. / V skrivnostnem snovanju prsti / kot seme rase / tvoj duh / za še nerojene čase / zori« (Epitaf). Zato poje hvalnico za vse stvarstvo: za veliko bleščeče zimsko sonce, srebrni odblesk reke, meglice, race ob obrežju, drevesa,...