Kdor hoče res ostati pravičen, mora biti pripravljen prestajati krivice, preganjanje tudi od vernih ljudi. Na to nas opozarja prvo berilo (Mdr 2,12.17–20). Resnično pravičen vernik postane namreč znamenje nasprotovanja za ljudi, ki sicer hočejo veljati za verne, vendar zahtev vere ne jemljejo resno. Ne prenašajo tega, da bi jih kdo v njihovi duhovni lenobi vznemirjal, tudi če jim nič ne reče. Dovolj je, da si prizadeva za duhovno življenje in že ga duhovni lenuhi zalezujejo, da bi našli na njem kaj slabega in ga razglasili za hinavca, sebe pa za normalne vernike. Primer: Mož, ki je poredko hodil k sveti maši, je tiste, ki so hodili redno, stalno obtoževal verskega fanatizma.

Prvo berilo našteje tri očitke, ki jih duhovno leni čutijo od duhovno prizadevnih: prvič, da opravljajo grešna dela; drugič, da z grehi zaničujejo božjo postavo; in tretjič, da grešijo pri vzgoji mladine.

Vidimo, da se vse to ponavlja tudi danes. Če duhovno prizadeven človek skuša duhovno len...