Poletna pripeka je izsušila ravnino med Javorniki in Slivnico. Čeznjo z zadnjimi močmi vijuga Stržen, na njegovih bregovih valovi močvirsko rastlinje, nedaleč stran ležijo bale sena, iz katerih štrlijo travnate bilke. Vse je negibno, toda nenadoma se vse spremeni. Ko se čez nebo od jugozahoda navlečejo temni oblaki in stresejo na tla svoj mokri tovor, privre iz luknjičastega podzemlja silna množina vode. Tam, kjer so bili prej travniki, nastane jezero, v katerem se zrcalijo temni notranjski gozdovi. »Jezeru je, jezera nej,« domačini na kratko opišejo to nenavadno spreminjanje narave pred njihovimi vrati.



To jezero se po kranjsko imenuje Cerkniško jezero in je dobilo ime od trga Cerknice, je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Valvazor. Zdi se, da je nekoč v pustinji bila tu cerkvica, ki pri njej še ni bilo hiš, kakor še dandanes nahajamo po Kranjskem posamezne cerkve v čisto samotnih krajih. Imenovali so...