Križ je drevo brez korenin, ki ne more roditi sadu. Uporabljali so ga kot okrutno kazen, ki je doletela sužnje in upornike. Po človeški pameti je bilo Jezusovo trpljenje polom, samota in naivnost, saj si nihče ne želi, da se zgrne nanj hudobija in smrt. Toda v božjem pogledu je postal križ rodovitno drevo (1 Pt 1,18–19), ki je prineslo življenje in rešitev. V svoji žrtvi se je Jezus sklonil v temine človeške pokvarjenosti, upornosti in nemoči ter jih osvobodil za ljubezen in upanje.

Zato je krščanstvo vera premagane smrti, upanje, ki se poraja v največji temi, in ljubezen, ki noro ljubi, čeprav ni nobenega upanja.

Križ povezuje nasprotja, kraj zapuščenosti in samote je najbolj naseljeni kraj. Tu se razodeva Sveta Trojica, pod križem je Adam z vsem človeštvom, tu so vsi angelski zbori, tu se srečujeta dve božji ljudstvi: Izrael in Cerkev, ki sta povezani v Mariji, Sionski hčeri. Zato križ povezuje (Jn 11,49–52) in dviga (Jn 12,32), prav tako pa vse postavlja pre...