Po počitnicah se v našem predmestnem misijonu v Toulonu v Franciji spet začenjajo delavnice in pisanje domačih nalog z otroki, znova se odpravljamo med starejše in osamljene in se družimo z vsemi, ki nam med stolpnicami in bloki z odprtim srcem prekrižajo pot. Spet bo k verouku potrebno privabiti lanske veroučence, hkrati pa najti nove.

Lani sem v svoji skupini začela delati z neko deklico. »To pa tudi ni nič pri nekaj tisoč ljudeh, ki živijo v našem predmestju, čeprav jih je večina muslimanov,« sem se jezila. Pregledali smo podatke o krščencih, starih osem let, in se jih odpravili iskat. Začuda jih je Gospod začel k nam voditi kar sam. Najprej se je pojavila drobna osemletna deklica, ki prihaja k nam pisat domačo nalogo, in me prosila za tak križ, kot ga nosim okrog vratu. Bila sem zmedena. Mogoče je muslimanka. Po privolitvi njene mame sem ji ga dala. Drugi dan je rekla, da se je popoldne oblekla tako kot jaz (kot posvečena sestra) in hotela moliti, vendar njena mama ni z...