Božja pota niso naša pota
Božja pota niso naša pota
Nekoč je bilo na Prevaljah jezero, ob obrežju pa je živel graščak, ki je imel tri hčerke, pripoveduje legenda. Ko so se hčerke nekega dne s čolnom vračale domov, so v hudem viharju utonile. Graščak se je zaobljubil, da bo tam, kjer bo našel trupla, dal sezidati svetišča. Tako se farna cerkev na Prevaljah še danes imenuje Devica Marija na Jezeru in prav v tej cerkvi sva pred petnajstimi leti sklenila zakrament svetega zakona Marjan in Mateja.
Tudi naju je Bog blagoslovil s tremi hčerkami.
Nekaj mesecev po rojstvu najstarejše hčerke Tanje nama je postalo jasno, da božja pota niso naša pota. Že kot dojenček je bila Tanja drugačna. Pozneje se je izkazalo, da ne sliši. Veliko smo hodili po bolnišnicah ter bili pri strokovnjakih na Centru za sluh in govor. Pri treh letih je bila operirana in je dobila polž...