Preljubi! Sveti! Nadvse spoštovani in čislani apostol! Moj dragi Pešec!

Vem, da te ni skrbelo, saj imaš »od zgoraj« pregled nad stvarmi in veš, kaj se je dogajalo z mano. Urednik pa me je pobaral, ali sem še živ. Ker ti nič več ne pišem. In da nima s čim zapolniti praznine. V časopisu, v katerem objavljam tvoja pisma. Oziroma moja. Ki so namenjena tebi; a le pod pretvezo, saj so v resnici namenjena ljudem, ki so naročeni na časopis. In jih kar radi berejo, kot pravijo. Uršulinke kar med obedi (živjo, urške!). In da me pogrešajo. Vsaj nekateri. Nekateri drugi pa so bili verjetno veseli, da sem utihnil. Pa še sam pravzaprav ne vem, zakaj. Zakaj sem utihnil, namreč. Zakaj so nekateri veseli, da sem utihnil, mi je bolj ali manj jasno.

Možinja (saj veš, da tako ljubkovalno kličem boljšo polovico svojega zakona, ki pa se ji neizbežno bliža trenutek, ko bo postala boljši dve tretjini, saj vstopa v zadnje trimesečje najine šeste nosečnosti) mi je rekla, da sem morda utihni...