Ko je zazvonil telefon, se je Krištof zapodil tja, rekel v slušalko trikrat »Ja, grem, ja seveda,« in se spet vrnil k mizi.
Oče in mama sta se spogledala, mama je skomignila z rameni, rekel pa ni nihče nič.
Po kosilu in ko so se Bogu zahvalili za hrano in za vse prejete dobrote, je Krištof vprašal: »Nesem smeti dol?«
Oče in mama sta se spet spogledala, oglasila pa se je mama:
»Ja, nesi jih, pa hitro se vrni, prosim.«
»Sem mislil malo ostati dol pri fantih …«
»O, nisem vedela, saj se nismo nič dogovorili,« je rekla mama.
»Prejle je klical Žan, pa sem mu obljubil, da takoj pridem …«
»Kar brez vprašanja si se dogovoril, da greš od doma?« se je oglasil oče.
»Ko sem govoril z njim, sem pozabil …«
»Po kosilu se vedno dogovorimo, kaj bo popoldne, da premislimo, kaj je treba narediti, da razdelimo dolžnosti in da vemo, kje je kdo do večera,« je rekla mama.
»In ti si to kar pozabil! Kaj pa hočejo fantje?« je vprašal oče.
»Nekaj novega so si i...