V evangeliju (Mr 7,31–37) srečamo poseben primer plahega človeka. Je gluh in težko govori. Ima govorno napako. Živi pod nesprestanim pritiskom okolice. Kajti ta je pogosto brez usmiljenja in nima srca za človeka, ki jeclja. Norčuje se iz njega, zapostavlja ga. Vsiljuje mu občutek manjvrednosti. Z besedo »Odpri se!« Jezus ni bolniku odprl samo ušes, da so začela slišati, in zmožnosti govorjenja, da mu je lahko beseda stekla, ampak ga je usposobil, da se je odprl v celoti kot človek, kot osebnost. Jezus je torej ozdravil človeka telesno in duhovno. Danes sploh veliko razpravljamo o povezanosti človekove duševnosti in telesa, kako usodno sta povezana med seboj v dobrem in hudem. Zato duševna stiska lahko povzroči tudi telesno bolezen in njena ozdravitev lahko ozdravi tudi telo.

Ob Jezusovi dobrotni rešitvi gluhonemega pa se zavedamo tudi tega, da plahost človeka v preizkušnji lahko tudi neusmiljeno zmelje. Kot nasprotje zaupanju v Boga je plahost znamenje oddaljenosti od Boga...