Šola, verouk, številne interesne dejavnosti, usklajevanje urnikov, nenehno hitenje … Velikokrat se mi veroučenki prav zasmilijo, ko vidim, kako so nekateri »zasedeni« in jim celo zmanjka časa za igro. Redni treningi štirikrat na teden, tuj jezik, glasbena šola, plesna skupina … In vse to nekateri že v prvem razredu. Starši pa so kot »taksi«, ki jih prevaža z enega kraja na drugega in usklajujejo ure. »Ali je to za otroke res najbolje?« se sprašujem. Vedno znova pa se razveselim pogumnih staršev, ki si ne dovolijo, da bi jim drugi določali tempo in delajo drugače, s tem pa tudi otrokom dovolijo, da so otroci. Nekateri so celo tako pogumni, da pridejo po otroke že po obveznem delu pouka, da lahko popoldne preživijo z brati in sestrami, pa čeprav je večina sošolcev v podaljšanem bivanju. In poznam vedno več pogumnih mam, ki so ostale doma, da so z otroki.



Novi začetki prinašajo nove želje, tudi novo šolsko le...