»Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa« (Iz 35, 4-7a)

Spet ne morem mimo hvaležnosti. V prejšnjem odmevu sem izrazila hvaležnost, da mi ne manjka vsakdanjega kruha, danes pa se zahvaljujem za vid in sluh ter za dar govorjenja. To pa še ne pomeni, da bi lahko ob besedi te nedelje ostala ravnodušna, kot da me ne zadeva. Ob prvem branju se je to tudi zgodilo. Sama pri sebi sem si mislila: Kaj imam jaz s tem, če je Jezus ozdravil gluhega? Ob ponovnem prebiranju pa me je beseda vedno bolj nagovarjala in vznemirjala.

Moje branje se je ustavilo ob besedah: »Odpri se!« Je to res namenjeno meni? Kako to, da ne morem iti dalje? Saj res, kolikokrat poslušam in ne slišim, gledam in ne vidim, govorim in sem nerazumljiva. To se mi dogaja predvsem takrat, kadar me preplavljajo skrbi, načrtovanje, strah, žalost, nemoč, jeza ali kaj podobnega. Občutki me povsem preplavijo, vso mojo pozornost pritegnejo nase...