»Ojoj, Marija je poletela! Uf, ni se razbila … No ja, edino golobček jo je skupil. Kaj hočemo!« Temu sem bila priča nedavno, ko je nekdo prevrnil srednje velik in srednje kičast Marijin kip.

A nesrečni golobček, ki se je odlomil z vznožja kipa, mi ni dal miru, dokler nisem našla lepila in poskrbela, da je spet zavzel svoj častni položaj, prav tako pa tudi Marijina kronica, ki se je zakotalila pod klop.

Ko sem zadovoljno zrla v popravljeni kip, sem se vprašala, zakaj sem se tega popravila lotila ravno jaz, ki se ponavadi v velikem loku ognem stojnicam in trgovinicam z Marijinimi kipci, svetinjicami in podobami, ker v njih ne prepoznam Marije, kakršno slutim. Pa vendarle sem ga morala popraviti. Verjetno zato, ker globoko v sebi čutim, da si ta žena zasluži – če že kakšen kipec – vsaj nepoškodovanega in celega. In to zaradi »fiata«. Ne, Marija ni vozila fiata, jo je pa njen »Fiat!« (lat. »zgôdi se«) božji volji »vozil« skozi življen...