Pred dobrimi tridesetimi leti je bil desni breg Savinje na obrobju Mozirja zaraščen z gostim grmičevjem, med katerim so se bohotila divja odlagališča odpadkov. Podjetni domačini se s tako podobo kraja niso sprijaznili. Zavihali so rokave, očistili zemljišče, zasadili cvetje, postavili nekaj etnografskih objektov in tako uredili park, ki je danes znan daleč naokrog.

Tem, ki tukaj delajo, je v življenju res postlano z rožicami, si mislim ob pogledu na gredice poletnega cvetja, med katerimi se spreletavajo metulji. Čeprav je narava s cvetjem najbolj darežljiva spomladi, je park tudi v tem letnem času zelo barvit. To ni naključje, ampak sad dela kakšnih šestdesetih vrtnarij in cvetličarjev, ki so po prvem maju posadili okrog tristo tisoč sadik različnega cvetja. Življenje v naravi je pogojeno z zakoreninjenostjo v sedanji trenutek in s pogledom v prihodnost. Temu se morajo prilagoditi tudi vrtnar...