V nedeljo po umestitvi novega župnika v Tržišču je po maši pred župniščem pristopila k meni starejša gospa in rekla: »Danes je bilo lepo, res slovesno, toda danes teden pa zelo žalostno!« »Zakaj?« sem jo vprašal. »Poslovili smo se od prejšnjega župnika. Vsi smo jokali. Radi smo ga imeli. Bil je za vse: za otroke, mlade, nas starejše … Z nami je delil vse. Vedno je bil na voljo …«

Nekaj podobnega se je dogajalo po mnogih župnijah v Sloveniji konec meseca julija, ko se je veselje prepletalo s solzami. »Preseljevanje duhovnikov« na druge župnije vsako leto sproža vrsto pogovorov, izzivov in odzivov, premislekov, tehtanj in vprašanj. »Zakaj?« se morda najprej sprašuje duhovnik sam, župljani, posamezni verniki, marsikje tudi njegovi sorodniki. Velikokrat se zgodi, da se duhovnik pa tudi verniki tako močno navežejo drug na drugega, tako tesno zrastejo drug z drugim, da je slovo – ločitev zelo boleča in težka. Tudi sam sem bil kar nekajkrat v istem položaju, zato iz lastne izkušnj...