»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. (Jn 6,51)

Ustavim se in ozrem v svoje življenje. Globoko v meni je močno usidrano hrepenenje po življenju. Ne, tu ne gre le za preživetje ali morda celo životarjenje. Govorim o hrepenenju po polnem življenju, kar pomeni, da se pretaka življenje po meni v celoti, po mojem telesu, moji duši in mojem duhu – med seboj so neločljivo prepleteni.

Hvaležna sem, da živim v času, ko mi nikoli ni primanjkovalo hrane. Ta poživlja predvsem moje telo, da raste, se razvija, hodi, teče, poskakuje, dela, počiva … Vendar to še zdaleč ni vse življenje in vsa moja živost. Kaj pa moje razumske sposobnosti, spomin, želje in hrepenenje, intuicija, ustvarjalnost, prizadevanje, čustva, domišljija, spomin. Tudi to še ni vse! Osrednje gibalo mojega življenja je »srce«, duh in vanj položena vera, upanje in ljubezen. Tudi ta stran mojega življenja, ki življenje resnično dela barvito in po...