Ko malo bolj natančno pogledamo, kako reagiramo na težke izgube, na primer ob hudi bolezni ali kaj podobnega, pogosto opažamo zanikanje. Ko že vsi okrog vidijo, kako hudo je s tem človekom, on še vedno dela neverjetne načrte, kaj vse bo še naredil in svojega stanja, kakršno je, sploh ne prizna. Takšnih oblik zanikanja dejanskega stanja je zelo veliko, vsak človek to dela na svoj način. Nekateri so tudi malo bolj, drugi spet malo manj nagnjeni k takšnemu zanikanju.

V zadnjem času sem srečala kar nekaj ljudi, ki so se mi zdeli neverjetni mojstri v zanikanju. Tako sem se na primer pogovarjala s človekom, ki je zaradi svoje invalidnosti zelo omejen v marsičem. Pričakovala sem, da se bova pogovarjala o tem, kaj bi se dalo narediti, da bi mu življenje kljub tej prizadetosti olajšali, pa je potem v pogovoru izzvenelo tako, da sploh ni nobenega problema in da nima kaj urejati. Resnica je bila seveda čisto drugačna. Prav ob tem srečanju sem veliko premišlje...