Kakšne sanje! Podrli so se balkoni. Ne vem več, ali zaradi vetra ali pod težo rož. Dobro pa se spomnim, da so na tleh med deskami ležale rastline, ki se jih včeraj kar nisem mogla nagledati. Bila je nedelja in tako sem, kot vse poletne mesece, med svojimi cvetočimi prijateljicami preživela več časa. Zjutraj sem se oskrbe lotila počasi, brez naglice. Že leta 2002 sem v knjigi Cvetoče zasaditve zapisala: »Moje zalivanje ni le pretakanje vode. Zalivanje mi krepi duha in poživlja telo. To ni le zajemanje vode v sodu in prenašanje težkih zalivalk; so vsakdanja intimna srečanja, drobni dotiki, spoznavanja, včasih tudi razočaranja, iskrena presenečenja, čudenja ... in še mnogo več.«

Letos je narava do nedavnega poskrbela, da se z zalivanjem nisem preveč obremenjevala. V pravem, vročem poletju, pa se z zalivalko okrog rož sučem kar slabe štiri ure. Še vedno to počnem z največjim veseljem. Žalostijo me le škodljivci, ki jih je na...