»Ne. Razen če bo ob tebi nekdo, ki bo znal uporabljati svojo glavo,« mi je odgovoril prijatelj zdravnik, ko sem mu zastavila to bolj kot ne retorično vprašanje.

Ura je bila pol desetih zvečer, ko sem šla mimo cerkve. Pod drevesom je bil ob ograjo položen jogi, na katerem se je v krčih zvijalo dekle. Ob njej je bila njena prijateljica, drugi pa so stali in gledali z »varne« razdalje. Ljudje pod sosednjim drevesom pa so se pogovarjali nekaj svojega in se sploh niso zmenili zanjo. »Kaj se pa tukaj dogaja,« sem vprašala in odklenila kolo, ki sem ga imela priklenjenega ob bližnjo ograjo. »Alergijski napad ima,« so mi odgovorili. Izvedela sem še, da je bilo dekle pri zdravniku, kjer je dobilo recept, sedaj pa ne more do zdravil, ker je lekarna že zaprta. Njeni prijatelji so šli v sosednje mesto po zdravila, ona pa je kar ležala tam in se zvijala v krčih, prstov na rokah ni mogla več raztegniti, noge je imela mravljinčaste, dihala pa je sun...