Poročila sem se pri tridesetih, pod pritiskom svoje mame in razmišljanja, da otroku – bila sem noseča – ne smem vzeti očeta. Vse od priprave na poroko pa se je začel žaljivo obnašati in tako je še danes, samo da je še veliko huje.
Petra

Dobro vas razumem. Počutite se odveč. Kot da nimate nikogar, kljub možu in otrokom. Nihče verjetno ne ve, kako vam je bilo hudo, ko ste se morali poročiti. Čeprav ste vedeli, da bo težko, ste upali, da se bodo stvari počasi le začele urejati. Sledile so selitve: k njemu in nazaj domov, pa spet k njemu, nazadnje sta si zgradila hišo. Zdaj je vse samo še slabše. Ob vsakem otroku ste pričakovali nov čudež, ki pa se ni zgodil. Ostali ste ujeti v moževo zavračanje ter v lastno žalost in razočaranje. Vse življenje ste garali, da bi se vsaj nekaj spremenilo, vsaj v odnosu do otrok, a vse zaman. Zato ste začeli o vsem dvomiti, celo v svojo odločitev glede poroke. Vendar pa to še zdaleč ni konec vajine zgodbe, saj sta še skupaj. Preden se boste...