Ne morem pozabiti srečanja s kolegom pred dobrim letom. Srečala sva se na neki prireditvi, jaz sem takrat sedela ob mizi in nekdo, ki me ne pozna, ne bi mogel vedeti, da težko hodim. Najin pogovor je tekel povsem normalno, povedala sva si veliko zanimivega in obema je bil pogovor dragocen. Za naslednji teden me je povabil še na neko drugo prireditev, ki bi tudi utegnila biti zanimiva zame in mi je tudi že točno razložil, kam naj pridem. Pa sem mu takoj rekla, da me verjetno ne bo, ker sem zaradi svoje multiple skleroze slabše pokretna in mi ni tako preprosto hoditi okrog. Tudi ne vem, kakšen je tam dostop, kako je s stopnicami in podobno. V tem trenutku se je med nama pojavil zid, utihnil je in bilo je tako, kot da se sploh nisva pogovarjala. Zdelo se mi je, kot da se me je ustrašil in bi mu bilo veliko ljubše, če me v tistem trenutku ne bi bilo tam.



Morda se tudi motim in to situacijo narobe ocenjujem. Zdelo se mi je, kot da s...