Le nekaj dni potem, ko smo na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja končali pouk v prvem šolskem letu, se je dvajset šest, sedem in osemletnikov skupaj z učiteljico Katjo, učiteljema Urošem in Simonom, ravnateljico Marino in zdravnikom Andrejem odpravilo na potep po planinah nad Bohinjem. Spali smo daleč proč od mestnega vrveža in ropota avtomobilov, na Planini pri jezeru, kjer so nas vsako jutro zbudili kravji zvonci in nas zvabili v čudovito naravo. Opazovali smo klene v jezeru, sulce v potoku, krave in koze na zelenih pašnikih in občudovali živobarvne cvetove gorskega cvetja, od modrega encijana do rumene pogačice, oranžne kranjske lilije in bele alpske velese. Dogodivščin nam ni manjkalo. Na planini v Lazu so nam pastirji postregli s svežo skuto in kislim mlekom. Na poti od planine Viševnik proti vrhu Pršivca nas je presenetila močna ploha. Še dobro, da imajo planinske koče tople krušne peči, da smo lahko posušili vse kose obleke, saj niti eden ni ostal suh. Svojo trmo in vzdržljivost...