Telefon. Dvignem slušalko. Glas na oni strani moleduje »za nekaj minut mojega časa«. Če zaslutim, da mi hočejo kaj prodati, se poslovim. Po bližnjici. Zlepa ali zgrda. Še v trgovini, ko držim stvar v roki, me včasih zanese in kupim kaj prav nepotrebnega, zato mi naročanje po telefonu ne pade na pamet.

Drugače je, če gre za anketo o tem, kako gledam na družbeno dogajanje. Takrat se potrudim. Nočem biti med tistimi, ki odklanjajo sodelovanje, hkrati pa kritizirajo enostransko izbrane vzorce anketiranih. Zato odgovarjam. Ko so po uvodnih vprašanjih na vrsti vsebinska, mi je navadno žal, da sem začela. Po izobrazbi sem sociologinja in hitro ugotovim, kako je vsako drugo ali tretje vprašanje zastavljeno tako (ne)spretno, da je pri obdelavi podatkov nemogoče ugotoviti, kaj je vprašani pravzaprav želel povedati in so možnosti interpretacij neomejene. Toliko o anketah na splošno. Še prav posebej pa sem si zapomnila tisto, v kateri smo vprašani (bilo je pred iztekom mandata Janševe...