Dan za dnem slišim podobne tožbe: »Saj se ni nihče pripravljen pogovoriti z menoj. O moji bolezni, o tem, na kaj moram biti pozoren, kaj lahko pričakujem, pa o mojih strahovih, o stiski, ki jo ob tem doživljam, in še o marsičem.« Pred nekaj dnevi mi je o tem tožil gospod, ki je moral v zadnjem letu precej hoditi okrog zdravnikov. Strinja se z ugotovitvijo, da je medicina v zadnjih letih izredno napredovala, prav nič pa ni napredovala komunikacija med zdravnikom in bolnikom. Občutek ima, da je vse skupaj še slabše. Da ima zdravnik še manj časa, da bi se z bolnikom lahko v miru pogovoril. Pa tudi ne ve, ali zdravnik sploh čuti potrebo po tem.



Ta moj znanec pa bi rad vprašal toliko stvari. Rad bi vedel tudi to, kako se bo bolezen razvijala, koliko časa bo trajala, kako se bo končala. Ali lahko računa z ozdravitvijo ali pa se mora začeti soočati z nečim, kar mu je težko in nerazumljivo. Ali se mora začeti soočati z dejstvom, da ga...