Morda se bralci še spomnijo dnevov okoli aprilskega uporniškega praznika in spremljajočih podob, demonstracij, na katerih je dobesedno mrgolelo komunističnih simbolov. Tudi na lastna ušesa sem pozneje slišal izjave ljudi, ki so ob tem (po)doživljali nemajhen strah – strah pred oživljanjem totalitarne mrakobnosti, za katero smo mislili, da je vendarle ostala v nepriklicni preteklosti in, obsojena, pristala v učbenikih. Pa očitno še ni.

Morda se bralci spomnijo tudi kakšne izmed izjav, ki so spremljale tovrstne demonstracije. Denimo tiste, ki jo je izrekel prvi človek Liberalne akademije, ko je na vprašanje o primerjavi totalitarizmov, ki so mleli Evropo 20. stoletja, zavrnil možnost primerjanja, češ, saj res lahko priznamo, da je Stalin pobil več ljudi kot Hitler, ampak tista minimalna razlika pri tem pobijanju je v tem, da je »komunizem ljudi pobijal kot subjekte«, medtem ko je »fašizem pobijal ljudi, ker je zanikal njihovo subjektivnost«. Razlika, ki po prepričanju slovens...