Pred kratkim me je poklicala znanka, s katero se poznava že dolgo in sva se vedno znova pogovarjali o mnogih stiskah ob bolezni in smrti. Veliko smisla za sočloveka ima in zna zelo dobro začutiti, kaj človek ob tem doživlja. Tokrat pa je bila sama v stiski. Ponoči ji je umrla mama, stara čez devetdeset let. Zadnja leta je, močno sklerotična, preživljala v domu za starostnike. Smrt je bila vsekakor pričakovana. Pa vendar … Takole je rekla: »Veš, nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen.«

Prav o teh njenih besedah sem potem še ves dan razmišljala. Res je, nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen na bolezen, na smrt, pa še na marsikaj drugega. Ko se zgodi, te vedno preseneti, vedno je malo drugače, nikoli ne more biti pravi čas za bolezen in smrt. Zato lahko o vsem tem prej razmišljamo, se pogovarjamo, beremo, ko pa nas osebno doleti kaj takega, ne moremo biti nikoli dovolj pripravljeni. Tudi če se nam je prej zdelo, da smo. Vse, kar...