Maj se je prvi poletni dan sprehajal s starejšo sestrico po vasi. »Poglej! Nekdo je odvrgel sendvič,« se je ustavil in pokazal na odvrženo vrečko v obcesnem jarku. »To se pa ne dela,« je bila malce jezna in začudena sestra. »Kaj pa naj zdaj narediva?« je vprašal Maj. »Pobrala bova vrečko, ker res ni lepo, da tako leži v jarku. Grdo je videti, pa tudi ne sodi v naravo. Odnesla jo bova domov, sendvič bo dobil sosedov kuža, vrečko pa naš koš za smeti.« »Joj, kako je pametna ta moja starejša sestrica,« si je mislil Maj in hitro pobral vrečko iz jarka. »Zakaj pa bi nekdo vrgel skoraj cel sendvič stran,« ni mogel razumeti Maj. »Veš, zadnjič sem pri prijateljici videla na internetu, kako eni ljudje v restavraciji naredijo samo grižljaj ali dva, ostalo pa pustijo na krožniku. Vso to hrano zavržejo.« »To pa ni prav. Ata in mama vedno pravita, da je hrana božji dar in da moramo vse pojesti do konca.« »In prav imata. No, tisto zavrženo hrano je pr...