Evangelij me nagovarja, da gledam nanj z očmi novomašnikov, katerim je posvečena ta številka Družine. Vem, nikoli ne bom v njihovi koži, lahko pa jim pridem naproti z razmišljanjem in božjim dotikom, ki se je zgodil ob prebiranju Svetega pisma.

Zaradi Gospodovega klica ste med petjem litanij ležali na tleh in s tem pokazali vso ponižnost pred Bogom. Škof je med polaganjem rok molil za vas in mazilil vaše dlani, ki bodo blagoslavljale, dajale odvezo, tolažile in vlivale upanje. Množica ljudi se bo na novomašnih slavjih zgrinjala okrog vas, se vam zahvaljevala, da ste se odzvali klicu, vas bodrila in slavila. Potem pa sledi realnost. Vstop v vsakdan. Kot pri mladi zdravnici, ki je po prvem dnevu v bolnišnici po telefonu potožila babici: »Veš, tukaj so pravi pacienti. Tako težko je …« Tisti ‘težko je’ pride v vsakem poklicu. Tudi tebi, dragi novomašnik, se bo zgodil. Iz katerekoli smeri bo prišel in te napadel, naj ti ne vzame poguma. Pomembno je, da neguješ in ohranjaš odnos...