Apostol Pavel nam kaže celoviti pogled na človeka. To je pogled v luči Boga in ne zgolj človeka v njegovi samozadostnosti. Skrivnost človeka je namreč povezana z božjo navzočnostjo, ki mu omogoča preseganje grešne nemoči, da se more polno uresničiti. Moč in odrešenje prihajata le od Boga, zato Pavel tako zelo poudarja, da ne zna in noče gledati drugače nase in na ljudi kakor skozi Jezusa: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Ljudje smo slabotni, ranjeni zaradi svoje grešnosti, napadajo nas preizkušnje, tesnobnost in vse hudobije. Vse to je Pavel skusil na lastni koži, toda nič od tega ga ni moglo ločiti od božje ljubezni, od spoznanja, da je ljubljen v Jezusu Kristusu (Rim 8,35–39). Apostol se je zavedal, da se njegovo spreobrnjenje ni zgodilo zaradi umskih sposobnosti, ampak zaradi Jezusa, ki je vstopil v njegovo življenje in ga preoblikoval do globi...